Kritika razsodne moči

Tretja Kantova Kritika, Kritika razsodne moči, prvič objavljena leta 1790, je bila dolgo časa v senci prvih dveh Kritik, ki sta, kot se je zdelo, vsebovali vse, kar je bilo bistveno za utemeljitev kriticizma: prva je odgovarjala na vprašnje pogoja možnosti objektivnega spoznanja, druga na vprašanje pogoja možnosti moralnega delovanja. Tretji je torej preostalo le še, da »konča celotno kritično nalogo« (Kant) in zgradi nekakšen most med ločenima področjima teoretičnega in praktičnega uma. Vendar pa tretja Kritika ni le poskus premostiti prepad med naravo in svobodo, ampak vsebuje tudi Kantovo »estetsko teorijo«, teorijo lepega in sublimnega, in teorijo naravne teleologije, ki odgovarja na vprašanje smotrnosti sveta in človeškega bivanja v njem. V notranji prepletenosti treh ključni problematik tretje Kritike pa se zarisuje tudi nova podoba temeljnih pojmov Kantove filozofije. Tako se je danes že uveljavilo prepričanje, da Kritika razsodne moči bolj nadaljuje, kakor pa končuje Kantovo filozofsko misel.